86 Manifestu za odlično šolo na rob

Manifest za odlično šolo lahko služi kot vodilo ustvarjalcem bele knjige. Nekatere pobude so same po sebi umevne in uresničljive, druge so drzne in se mi zdijo neuresničljive, z nekaterimi se ne strinjam ali ne verjamem vanje.

Sem urednik revije Vzgoja in s tega mesta spremljam dogajanje v šolstvu. Premalo poznam celoto, nekatere stvari pa si kar dobro predstavljam; tudi s pomočjo učiteljev, ki jih srečujem na seminarjih (o vzgojnem načrtu, o samospoštovanju, o čustvenem opismenjevanju, o etičnih vprašanjih...).

Kdor ima otroke zares rad, hoče prihodnost zanje: odlično šolstvo in soustvarjanje radostne šole. Ta stavek mi je všeč. Kdor ima rad otroke! To je bistvo. Učitelji, drugi delavci na šoli in zunanji sodelavci naj bi otroke imeli najprej radi, zares radi. In radost? Radosti si želim mnogo več. Radost je nekaj notranjega, ne zunanjega. Skrb za notranje počutje vseh članov šolske skupnosti ustvarja pogoje za radost, ki se rojeva v srcih in se odraža na obrazih ljudi.

1. Hočemo vsem dostopno brezplačno javno šolo, šolo za življenje in sodelovalno učenje vseh njenih členov: učencev - staršev - učiteljev in okolja.

Besedico »javna« bi jaz izpustil, da bi končno udomačili misel, da je javna šola obogatena, če imamo v državi tudi zasebne šole. Zasebne so neke vrste konkurenca, so lahko dober laboratorij novih pedagoških konceptov in praks, so polje svobodne pobude in izbire, zasebne šole omogočajo razmah osebnih zavzetosti za kakovostno šolstvo. Iz takšnih izkušenj javna šola pridobi. Zato se ne smemo bati zasebnih šol. Pozdraviti jih moramo, ker so izziv in klic h kakovosti. Želel bi si, da bi manifest in vsa prizadevanja za prenovo šolo dale nov signal v odnosu do zasebnih šol; da bi prešli od dosedanjega strahu, predsodkov in zakonskega omejevanja k spodbujanju in zaželenosti ustanavljanja zasebnih šol. Možnost izbire je pot h kakovosti.

2. Hočemo najboljše učitelje. Učitelj ni (samo) poklic, je poslanstvo, ki ga zmore opravljati ljubeča, sočutna, svobodna, samostojna in strokovno odlična osebnost. Zato zahtevamo sprejemne izpite za vpis na pedagoške študije, ki bodo poleg IQ preverjali tudi EQ in SQ. Sposobnost za dialoško soustvarjanje in skupinsko delo ni manj pomembna od strokovnega znanja.

Pozdravljam misel, da ne more vsakdo delati v šolstvu, kot ne more biti vsakdo zaposlen v bolnišnici, glasbeni šoli, policiji, ne more biti vsakdo manager itd. Vsak poklic ima svoje specifične zahteve. Vzgojno delo potrebuje ljudi z razvito čustveno inteligenco in razvitim socialnim čutom. Za ti dve razsežnosti naj bi poskrbela fakulteta, ki pripravlja študente na pedagoško delo. Težko pa si predstavljam, da bi naredili dobro izbiro pred vpisom na npr. pedagoško fakulteto. V vpisnem obdobju mnogi mladi še niso razvili dovolj teh dveh področij (zaradi pomanjkljivosti v družinskem ali šolskem okolju). Čustvena pismenost in čustvena zrelost je podlaga za razvijanje socialnih veščin.

Selekcijo, kdo naj bo v šoli in kdo ne, bi lahko delati ob zaposlovanju; dober trenutek bi bil tudi strokovni izpit, ki naj ne bi zajemal predvsem preverjanja poznavanja zakonodaje, ampak tudi čustveno pismenost, socialne veščine, sposobnost sodelovanja in empatije, poleg strokovnega znanja s področja predmeta, za katerega je usposobljen. Na tem področju bi morala imeti šola več avtonomije, da bi lahko rekla ne tistim učiteljem, ki svojega poklica ne zmorejo ustrezno opravljati.

3. Hočemo drugačno izobraževanje učiteljev. Da bodo učitelji visoko motivirane, samostojne, osebnostno zrele in etično odgovorne osebnosti, ki znajo prepoznavati talente otrok in jih spodbujati k razvoju le teh.

Ta cilj je lepo postavljen. Z njim se globoko strinjam. Če so učitelji motivirani, zreli in odgovorni ljudje, šolsko delo ne more biti slabo. Kako bi pa bilo, če bi v Sloveniji upali – želeli – zmogli zapisati tudi, da si želimo učitelje, ki bi bili duhovno bogate osebnosti?

4. Hočemo drugačen status učiteljev. Večji družbeni ugled, višje plače, gibljivo zaposlovanje, vsakih sedem let prosto leto za dodatno izobraževanje, več časa za njihovo ustvarjalnost.

Danes marsikje ni lepo biti učitelj. Ravnatelji se pogosto raje postavijo na stran staršev, kot na stran učitelja. Učenci radi urejajo stvari mimo učitelja. Včasih je to potrebno, toda to ne sme biti pravilo. Učitelj, kot vsak poklicni delavec, mora imeti določeno stopnjo avtonomije, da svoje delo lahko opravlja odgovorno. Družba (država) mu mora zaupati v zadostni meri; s preveč preverjanji in prevelikim nadzorom slabi njegovo motivacijo, zavzetost in odgovornost. O tej temi je čudovito prebrati predavanje dr. Hannele Niemi: Vloga učitelja v novem tisočletju (2000).

Učiteljev občutek lastne vrednosti se oblikuje tudi preko plače, toda predvsem z ugledom, ki ga uživa zaradi svojega kakovostnega dela. Sobotno leto (tudi če bo v krajših oblikah – tri mesece ali šest mesecev) bi bila dobra spodbuda in lepa priložnost za strokovno izpopolnjevanje. Če kdo, stalno strokovno izpopolnjevanje gotovo rabijo učitelji.

5. Hočemo vrhunsko izobraževanje in srčno vzgojo učencev. Šola naj vzgaja samostojno, odgovorno, sproščeno in samoozaveščeno osebnost; ki zna skrbeti za svoje zdravje, čustva, samodisciplino, zna komunicirati, sočutiti, sodelovati in se povezovati z drugimi; spoštovati druge in drugačne od sebe.

Učenci bodo spoštovali druge, če bodo doživljali, da je tudi njihovo življenje vredno in spoštovano. Zato bi dodal temu cilju tudi to, da želimo, da šola pomaga vzgajati učence, da bodo sebe spoštovali in cenili. Iz samospoštovanja raste spoštovanje do drugih in sproščeno razvijanje svojih talentov.

Kot pri učiteljih, je tudi pri učencih pomembno poudariti poleg telesnega, duševnega, socialnega in etičnega razvoja tudi duhovni razvoj. Večina učencev pripada verskim skupnostim. Država naj spodbujala duhovni razvoj učencev, saj ljudje prav iz verskih vrednot črpajo motivacijo za etično vedenje. Demokratična in pluralna družba lahko gradi strpno sožitje, ko zares spoštuje različnost in spodbuja, da člani skupnosti razvijajo svoje zmožnosti.

6. Hočemo manjše šole prijaznih oblik in barv, z vrtom, z razredi do 15 učencev, zdravo prehrano in poukom, ki se ne bo začel pred 9. uro zjutraj.

Majhne skupine so prednost, pa tudi slabost, preveliki razredi so samo slabost. Sedanji normativ (32 učencev) je prevelik. Ne vem, koliko si lahko država privošči. Vsekakor je dobro razmišljati o najboljši rešitvi, pa čeprav ne bo takoj uresničljiva. Mogoče je ta trenutek realno predlagati 24 učencev na razred, cilj, ki bi bil mogoče le uresničljiv.

Ritem šole bo treba prilagoditi delovnemu ritmu življenja, če hočemo, da bo šola pripravljala učence na življenje. Zato začetek ob 9.00 ne vidim v luči teh prizadevanj. Učenci se morajo naučiti tudi marljivosti in odpovedi. V toplo vato zaviti mladi ljudje ne bodo kos stresnemu življenju. Mladi morajo biti izpostavljeni preizkušnjam in zahtevam, da se naučijo prenašati večje izzive, ki jim jih bo življenje prinašalo. Prenašati zadostno količino stresnih situacij je kakovost za ustvarjalnega človeka.

7. Hočemo šolo brez ocenjevanja. Šola mora spodbujati učenca pri razvoju njegovih potencialov in socialnih veščin, ga naučiti učiti se in biti odgovoren

Šola brez ocenjevanja je mogoča za majhne skupine in visoko motivirane učence. Težko pa si predstavam, da bi zmogli motivirati vse učence, celotno populacijo v državi. Brez nekega objektivnega zrcala o doseženem znanju, ne bomo mogli govoriti o doseženem znanju. Je res, da nobeno ocenjevanje ni objektivno, saj le to deluje le kot orientacija in spodbuda. Včasih lahko deluje tudi destimulativno in povzroča frustracijo. Zato je potrebno preveriti, kakšen je odnos staršev in družbe do ocen. Problematično se mi zdi, da je to, da ocene štejejo za vpis na naslednjo stopnjo izobraževanja. Takšna uporaba ocenjevanja je neke vrste zloraba. Ocena ni namenjena taki selekciji. Ocena je v prvi vrsti komuniciranje med učiteljem in učencem; ne bi pa smela postati komuniciranje med državo in posameznikom.

8. Hočemo razbremenitev učnih programov. Zahtevamo razpolovitev informativnih vsebin in več časa za izkušenjsko učenje ter eksperimentiranje. Vsebine morajo biti tematsko povezane in interdisciplinarno prepletene.

Zdi se mi, da bi bilo le pri nekaterih predmetih potrebno razbremeniti program. Nekateri predmeti so že bili skrčeni. Nivo znanja je seveda povezan z zahtevnostjo programa. Potrebne bi bile vsebinske spremembe, da bi se učenci pri vseh predmetih učili 'živeti v skupnosti' in se 'učili biti', če navedem dva pomembna cilja Unescovega dokumenta Učenje: skriti zaklad.

Za nekatere učence je danes gimnazijski program res prezahteven. To je razumljivo, ker je vpis preširok. Pomembno bi bilo, da bi ustvarjali družbeno klimo, ki bi spodbujala vpis na obrtne in poklicne šole. V njih bi nekateri učenci našli sebe, razvijali svoje sposobnosti in si pridobivali potrebne veščine za življenje; družbi pa bi zagotovili nekatere deficitarne poklice.

9. Hočemo šolo, ki bo v šoli in ne tudi doma, zato bo razvijala skrbništvo med učenci in mentorstvo med učitelji. Razvijamo mrežo medsebojne podpore in sodelovanja, ne tekmovalnosti. Spodbujamo medgeneracijsko povezanost.

Tutorstvo je stara metoda sodelovanja med vrstniki in po vertikali. Zelo bi si želel, da bi to uvajali sistematično tudi v naše šole.

Samostojno delo doma je nujno, da učenec dela samostojno, da ponavlja in utrjuje snov. Mogoče se res da ustvariti šolsko klimo, da učenec vse postori v šoli, tudi domačo nalogo. Toda, ne zdi se mi modro, da bi učence preveč trgali iz družine, ki že sedaj trpi zaradi prevelike razpršenosti. Osnovna celica družbe je najboljši socializator. V manifestu se mi zdi, da je vloga staršev in družine premalo poudarjena. Bodoči učitelji bi morali na fakulteti poslušati predmet Družinska pedagogika, da bi bili bolj pripravljeni na redni stik s starši.

Učenec se mora naučiti sodelovati in pomagati drugim. To lahko doživi le ob pridobivanju izkušenj. Brez osebne izkušnje ne razvija socialnih veščin.

10. Hočemo raznolike šole, možnost izbire med različnimi programi in pristopi ter enakovrednost predmetov: naravoslovnih, družboslovnih in umetniških.

Raznolikost šol glede na vzgojne koncepte je zelo zaželena. Vsaka pedagoška smer ponuja nek uporaben model, ob katerem učiteljski zbor gradi svoje delo. Teorije so dobra izhodišča, ki omogočajo tudi neke vrste preverjanje dela. Pedagoški in vzgojni modeli so izziv za slovenske šole. Ni malo šol, ki imajo že sedaj svoj vzgojni koncept. To jih profilira, jim da identiteto, jih usmeri bolj k sodelovanju s starši ipd. Lepo bi bilo, če bi svoj vzgojni koncept imele vse šole.

Ljubljana, 20 8. 2009