66 Nekaj kriterijev za presojanje

1. forum za dialog med vero in kulturo z naslovom »Škof Rožman in njegov čas« je odprl vprašanja o naši polpretekli zgodovini. Dva dokumenta, ki sta omenjena ta teden v poročilu v Delu, sta vsekakor novost v razpravah o teh vprašanjih.

   »Dolinar je odkril tudi dokument, v katerem Rožman na silvestrovo 1944 (!) zapiše, da je bratomorna vojna najžalostnejši rezultat preteklega leta, v nebo vpijoč greh pred Bogom in lastnim narodom« (Ženja, Leiler, Proces zdravljenja teče, bolečine so sestavni del, Delo, torek 8. april, 2008 str. 13).

»Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda izvzemši redke posameznike mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj poroti drugemu delu, … Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje sovjih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krčanski čut in so, ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim, celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. … (Del pastirskega pisma pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije, pozneje škofa Antona Vovka za novo leto 1946, Delo, torek 8. april, 2008 str. 13).

Ob premišljevanju o naši vojni in usodi ljudi, se mi izrisuje nekaj kriterijev za presojanje tistega časa.

1. Okupatorju se je treba upreti, ker ima država pravico do samoobrambe. Upor nacizmu in fašizmu je bil velik evropski in svetovni projekt.

2. Sodelovanje z okupatorjem je vredno obsodbe, ker je to izdaja lastnega naroda. Posebno še, ko je okupator spretno izrabljal ideološki razkol, da je laže obvladoval situacijo.

3. Strategija upora tudi šteje. Vsak upor je dobrodošel, toda več je vreden tisti, ki ima za posledico manj žrtev. Prehitro izzivanje premočnega sovražnika tudi ni smiselno.

4. Uvajanje totalitarne oblasti in totalitarno oblast obsojamo. Vrednota je demokratična država.

5. Revolucija, ki je bila izvedena v času vojne, pod okriljem upora proti okupatorju je zloraba. To je zameglilo takratno situacijo in zamegljuje vrednotenje tistega časa.

6. Upor totalitarni ideologiji pozdravljamo. Kdor je napovedoval zlo totalitarnih komunističnih režimov, se ni motil. Zgodovina je potrdila nasilnost teh režimov.

7. Način upora revolucionarni ideologiji v Sloveniji pa je napačen, kot ugotavlja Vovk v navedenem pastirskem pismu. Kristjan naj bi imel bolj oblikovan čut do temeljnih vrednot. Nasilje ni pot do mirne družbe, sodelovanje z okupatorjem v boju proti komunistični ideologiji se je sprevrgel v državljansko vojno; bratomor je zlo.

8. Vsi smo poklicani, da zastavljamo svoje prizadevanje za mirno in spoštljivo sožitje med vsemi ljudmi, posebno pa še, za spoštljivo in pravično sožitje v svoji domovini.

p. Silvo Šinkovec