Robert Southwell (1561-1595), je samo eden izmed mnogih angleških pesnikov, je pa zelo znan po svojem velikem mučeništvu. Umrl je v času vladanja kraljice Elizabete I. Izhajal je iz dobro stoječe družine, v času študija pa se je umaknil na celino, da je lahko študiral v katoliških šolah. Maje leta 1576 se je vpisal v angleški kolegij v Douai-u v Flandriji. Pozneje je študiral v Parizu, kjer se je srečal z jezuitom Tomažem Darbyshire. Robert je zaprosil za vstop v Družbo Jezusovo, pa so ga sprva zavrnili, ker je bil še premlad in ker je bil noviciat zaradi bojev v bližini tisti čas zaprt. Mladi Anglež pa je z veliko odločnostjo odšel v Rim, kjer je bil leta 1578 sprejet v noviciat Sant'Andrea. V rimskem kolegiju je študiral filozofijo in teologijo, v duhovnika je bil posvečen leta 1584. Naslednji dve leti je bil študijski prefekt v rimskem kolegiju, kjer je pripravljal duhovnike, ki so se pripravljali za odhod v Anglijo. Končno je bil 8. maja 1586 za misijon v Angliji skupaj s patrom Henry-jem Garnet-om določen tudi on.
Da bi se izognila nevarnosti aretacije v pristaniščih, sta jezuita pristala na samotnem delu obale. Robert je bil določen za delovanje okrog Londona in v njem. Sprva je živel pri družini Vaux, nato pa v gospodinjstvu grofice Arundel. Mož od grofice Philip Howard je bil v zaporu, ker je imel stik s katoličani. Robertova naloga je bila tudi obiskovanje okrog ducata zaporov v deželi in pomoč duhovnikom, ki so ravni prišli v deželo. Ko je v London prišel tudi njegov sopotnik pater Garnet, je Robert začel obiskovati bolj odmaknjena območja okrog Londona. Pomagal je tudi pri pripravi tiska katoliškega katekizma in druge verske literature, za katero je p. Garnet na skrivaj organiziral tiskarno. Ta je bila edini vir verske literature za katoličane na Angleškem. Robert je sestavil tudi več pisem, s katerimi je tolažil in spodbujal gospoda Philip-a v zaporu. Ta pisma so zbrali in jih izdali kot pisma tolažbe. Celih šest let je Robert uspešno opravljal svoje delo, dokler ga ni žena, ki so jo prisilili, da je jezuitom nastavila past, izdala. Anne Bellamy je bila zaprta, ker ni hotela prisostvovati protestantskemu bogoslužju. Zanosila je z Richardom Topcliffe, lovcem na duhovnike, ki je bil znan po tem, da je ujetnike mučil. Ta ji je obljubil, da jo bo poročil in izposloval pomilostitev za njeno družino, če bo prepričala Roberta, da bo šel na dogovorjen kraj, kjer mu bodo pripravili past. Ko so jo izpustili je duhovniku napisala prošnjo, da jo obišče v hiši njenih staršev. Robert je odšel tja, ker je mislil, da želi prejeti zakramente. Vendar so ga tam čakali Topcliffe in njegovi možje. Robertu se je sicer uspelo izmakniti v skrito sobo, a se je pozneje predal, da nebi nakopal težav družini.
Topcliffe je bil presrečen, da mu je uspelo ujeti Roberta, kar je imel za svoj največji uspeh. V okovih so jezuita odpeljali v Topcliffe-ovo rezidenco, ki je bila v bližini zapora Gatehouse in ga zaprli v posebno mučilnico, ki jo je tam imel Topcliffe. Po več dneh mučenja še vedno ni izdal imena nobenega drugega duhovnika ali katoličana. Kljub 13 različnim mučenjem je ostal neomajen, zato so ga mučitelji zaprli skupaj z berači, kjer je trpel na mrazu, od lakote in žeje. Robertovemu očetu je uspelo, da ga je v zaporu beračev obiskal, bil je zgrožen nad pogoji v katerih je bil. Zaprosil je kraljico, naj z njim ravnajo kot s plemičem, kar je bil, naj ga izpustijo ali pa obsodijo na smrt.
Kraljica je dovolila, da so ga premestili v zapor Tower, kjer so z njim sicer bolje ravnali, še vedno pa ni smel sprejemati obiskov. Robert je nadaljeval s pisanjem pesmi, ki so izražale najgloblja čustva. Pozneje so jih zbrali in jih izdali.
Dve leti in pol je bil Robert v samici, preden je lord Burghlay zaprosil, naj ga izpustijo, mu dovolijo obiske ali pa sodijo. Pismu so ugodili, sodili so mu 20. februarja 1595 v Westminster Hall. Robert je takoj priznal, da je katoliški duhovnik, zanikal pa je, da bi kdajkoli načrtoval karkoli proti kraljici. Obsodili so ga zaradi veleizdaje in smrtno kazen izvršili že naslednji dan. Med triurno potjo v Tyburn so ga imeli privezanega za voz. Ker zanke niso pravilno namestili na njegov vrat ni umrl takoj, ko so mu spodmaknili tla izpod nog. Rabelj se ga je usmilil in ga potegnil za noge, da bi mu skrajšal trpljenje. 34 let starega jezuita so nato še obglavili in razčetverili.
